Pot nazaj k sebi: Ko pot, ki sem jo izbrala ni bila več moja

Osebna zgodba o tem, kako sem zapustila varno pot in začela slediti notranjemu glasu ter ustvarjati prostor za bolj resničen stik z ljudmi. Včasih ne gre za to, da se še bolj potrudimo. Ampak za to, da si dovolimo iti drugam.

Notranje potovanje

Razmišljam… Uau, kakšno potovanje znotraj statike!

“Ali ljudje ves čas potujemo na načine, ki niso povezani z resnično menjavo prostora?” Potujemo v času… Dnevno popotovanje v preteklost nam je vsem znano: “Kaj sem storila? Kaj bi lahko storila? Kako lepo je bilo, ko… Ali pa v prihodnost: “Kaj bom naredila ob šestih zvečer? Kam gremo za tisti posti dan, čez mesec dni?”

Malo manj domača pa so nam morda potovanja, kamor nas pelje zavest ali bolje rečeno, intuicija, tisti notranji glas, ki nam šepeta (imenuj ga kot želiš in na način, kot ti je bolj domač). Poznaš tisti občutek, ki te kot klic vabi v drugo smer. Ti nekaj razkriva, nekam te vleče… Smer je lahko noro privlačna, radovednost je izjemna, sanjarenje o tem, kako bi bilo lahko prekrasno. A ker tega še ni in ni oprijemljivega fizičnega konstrukta okrog ideje prihodnosti, se prikrade strah, narišedvom.

Včasih ne potrebujemo odgovora. Samo občutek, ki nas kliče drugam.

Morda pride misel: “Ah, kaj sanjarim? Saj imam vse! Super je točno tako, kot je sedaj. Vsega imam zadosti, točno vem, pri čem sem, vse je predvidljivo in stabilno, varno je!”

Zakaj pot, ki sem si jo izbrala, ni prava

Sedaj, ko sem se odločila zapisati svoj trenuten proces, prihaja občutek, da traja že zelo dolgo… Pred meseci sem že delila z vami, da sem se začela poslavljati od starega, od starih predstav o sebi, od stare želje biti psihiatrinja, delati v svetu znanosti; od starih idej, katere mi v enem delu prinašajo varnost ter v drugem zapolnjujejo lastno idejo o sebi. Vendar čutim, da je to en star del mene, za katerega je čas, da se od njega poslovim. Poslavljanja in odlaganja tovrstnih prepričanj o sebi so težka, saj gradijo našo samopodobo in v vmesnem času je občutek prav te ne predstave, te še “nepopolne oblike”, tega kar še ni – ker je še v nastajanju, zares strašen. Strašen je, ker je tuj, ker je neoprijemljiv.

Prav tak čas v letu, dve leti nazaj, sem začela čutiti, da pot, katero sem si izbrala ni več prava zame. Želela sem si delati v psihiatriji, želela sem si delati z ljudmi, izredno sem uživala v mnogih aspektih stika s pacienti, v odnosnosti z njimi, v akademskem okviru svojega dela, v resnih debatah, v prebiranju člankov. Večinsko pa me je najbolj navduševalo raziskovanje stanj spremenjenih zavesti, opazovanje doživljanj, psihoz in vsega magičnega ter grozovitega, kar naplete človekov um ter duh.

En del mene ni bil poravnan s tem, kje sem preživljala dneve, ni bil poravnam z načinom, kako obravnavamo določena stanja. Bila sem razočarana nad tem, kaj lahko sistem res ponudi, na kakšen način podpiramo ljudi. Razočarana v kakšnem okolju se ljudje znajdejo z vsemi svojimi šibkostmi. Razočarana nad tem, koliko so omejene možnosti, kako malo lahko včasih znotraj sistema kot zdravnica naredim. V bistvu sem čutila nemoč, kaj lahko sama na ta način ponudim?
Del mene je sporočal, da sama struktura oz. zmožnost, kako lahko delujem s pacienti v tem okolju, nekako ni v skladu z mojimi prepričanji, z mojimi vrednotami, z načinom s katerim rada delam in sem želela delati z ljudmi. Okolje je hladno, ni prostora za stik in način, ki je po mojem občutku odločilen za “zdravilnost”.

Želela sem pomagati ljudem. A nisem jim mogla ponuditi tega, kar sem v resnici čutila.


Dolgo sem verjela, da bom tista, ki bo dolgoročno nekaj spremenila v sistemu. Moj velik interes je zares tanka meja med psihozo in spiritualnostjo. Imam občutek, da nekaj sem lahko doprinesla, a trenuten zaključek je, da ljudem znotraj okvirov psihiatrije ne zmorem ponuditi dovolj.

Ne želim ljudi spravljati v okvirje. Želim jim dati prostor.


Prostor, kjer lahko iskreno podelijo svoja doživljanja, podelijo s čim so in ob tem niso sojeni, niso opredeljeni in niso potisnjeni v enega od “boxov” oziroma jim ni samo pripisana ena od znanih bolezni, katero njihova simptomatika opisuje. In prav v tem vidim zdravilnost. V prostoru in sprejetosti, v obravnavi z več časa, več stika in več pozornosti na posamezniku, lahko le ta doživi nekaj transformativnega ali ima vsaj možnost te dele sebe prepoznati in posledično sprejeti. Tekom prepoznavanja teh delov, pa se nauči mehanizmov, kako te dele čutiti in se na njih odzivati.

Notranja rast in nova smer

Ko sem prišla do točke, da poti naprej na star način ne vidim več, sem izvedela, da sem noseča. Predala sem se življenju in svojo energijo usmerila v rast novega bitja. Vedela sem, da bo proces z mano tekel sočasno in dala sem si čas ter možnost, da bom v novi vlogi morda manj pogumna in bolj željna varnosti. Prav ta vmesni čas, sem upala, da bom znala ostati zvesta sebi in dovolj občutljiva za svoj notranji glas. Dovolj odprta za to kar me nagovarja, dovolj v stiku z mojim največjim bistvom in seveda dovolj pogumna, da bom upala temu slediti in udejaniti, čeprav ni varno ali predvidljivo. Če pa sem iskrena s sabo je v skladu s tem, kar čutim, kar me žene naprej, kar si želi moja notranjost.

Če sem iskrena s sabo, to je edina pot, ki jo lahko hodim.

Čutim, da stopam bližje k sebi. Čutim, da so te načini in odločitve bolj v skladu z mojo novo “preobleko”.

Odpiranje novih poti

Naj tukaj še dodam, da izredno cenim psihiatre in še vedno sem prepričana, da bom tesno sodelovala z njimi, ampak želim delati na drugačen način. Želim delati drugače z ljudmi. Želim si delati z ljudmi kateri so pripravljeni vložiti čas in energijo v lastno spremembo, želim si delati z mamami, jih podpreti in podeliti vse česar me je izkušnja materinstva naučila. Želim, da se več govori o surovosti materinstva, o žalovanju za življenjem pred otroci, o vseh občutkih, katere doživljamo, o vsej teži in hkrati lepoti, ki je včasih težko obesediti.

Definitivno si želim delati z ljudmi v skupinah, z živostjo katero skupine ustvarijo, in hkrati ena na ena, s prostorom katerga sem omenjala že zgoraj in intimnostjo.

In to je nekako tudi prostor, ki si ga želim ponuditi ljudem.

Zato sedaj v aprilu odpiram:

Zaključek

Z vami si želim iti na pot odkrivanja nas samih, saj tudi vsaka vaša zgodba navdihne mene, da sem s seboj lahko vedno bolj iskrena, vedno bolj občutljiva in v vedno večjem stiku. Hvala vam! Del svoje poti sem zares v enem dihu podelila z vami in sedaj se odpiram celotnemu novemu popotovanju.

Oh life, it’s always been such a journey.