Moja zgodba; o ambivalenci, žalovanju in novem življenju

Katera je moja resnična pot in katera je pot, katero izbira moj um? Težko mi je bilo. Cela moja bit je cel čas vedela .. .

Kot sem obljubila, bom podelila nekaj o svojem procesu vezanem na del moje “poklicne” poti. Ne vem, katerokoli besedo uporabim se mi zdi hecna. Moje popotovanje se je pričelo že uf, precej let nazaj. Že kot otrok so me zanimale psihološke teme, rada sem hodila v knjižnico in prebirala razne laične psihološke knjige o tem kako ljudje delujejo, o tem kaj govori naša drža, o načinih razmišljana, itd. Poleg psiholoških tem, so me kmalu začele zanimati psihiatrične. Kaj vse se zgodi v človekovi duši in umu? Kakšne vse so lahko naše perspektive in pogledi? Kako različna duševna stanja lahko živimo? Zanimale so me tudi težje teme, kot so blodnje, psihoze, popolnoma fragmentirane osebnosti, vsi ti različni svetovi doživljanja, vse te zgodbe pisane v belinah psihiatričnih bolnišnic so me nekako privlačile.

Vmes pa se je seveda dogajalo – življenje. Veliko življenja, močno zanimanje sem imela med drugim tudi za vse mistično, okultno in za svet spiritualizma. Med drugim sem bila v vmesnem času še totalno navihana najstnica, ampak kasneje pot ni šla daleč stran od primarnih, že otroških interesov.

V času konca osnovne šole sem prvič obiskala joga prakso. Navdušila me je. Na praksi so bili vsi v belem in na koncu so stali na glavi. Pa sem se jim pridružila! Obiskovala sem jogo in takrat sem bila daleč najmlajša članica, kar ni nikogar motilo. Tudi mene ne. Nisem bila povsem redna, sem pa prakso izredno rada obiskovala. 

Po srednji šoli sem se odločila da si vzamem eno leto za prosto raziskovanje. Takrat sem šla prvič sama na potovanje in moja velika želja je bila naučiti se surfati. Pa sem šla prvič sama k oceanu. Tisto leto sem tako opravila tudi tečaj za pilates učiteljico, saj v letu 2009 tečaji joge v Sloveniji niso bili še tako dostopni. Tečaja v tujini, pa si takrat nisem mogla privoščiti. Tako sem se odločila, da začnem poučevat pilates, tako prihranim denar in, ko bom pripravljena, se odpravim na pravi učiteljski tečaj joge. Po prostem letu dni sem se vpisala na študij medicine. Ta bi mi tako v prihodnosti lahko omogočil poklic psihiatrinje in raziskovanje vsega meni tako zelo privlačnega in interesantnega. 

Tako se je vzporedno začelo še moje drugo dolgo popotovanje… Za prvo resnično še nisem vedela da že živi, da se je začelo že tam nekje v rosnih letih, takrat še nisem vedela, da me bo tako celostno prevzelo. Po prvih treh uspešno opravljenih letnikih medicine, sem si ponovno vzela prosto leto. Želela sem se posvetiti dvem svojim strastem. Surfanju in jogi. Prihranila sem si dovolj denarja, za prvo dolgo surfersko popotovanje v Indonezijo. Poleg raziskovala vseh teh norih valov indonezijskega oceana, sem se veliko spoznavala tudi z različnimi tujimi učitelji joge in z vsemi stili, katere so takrat ponujali na Baliju. Po tem, pa me je pot peljala v Indijo, na svoj prvi jogijski učiteljski tečaj. Tam sem spoznala in se zaljubila tudi v prečudovito sestrsko vedo, Ajurvedo. To so bili začetki, ki so me močno oblikovali kot osebo. Moja znanja poznavanja alopatske medicine so se širila, se preoblikovala, odpirala in rahljala. Večere sem preživljala v ambulanti pri ajurvedskemu zdravniku in profesorju ter ga opazovala pri delu. Opazovala sem kaj vse vzame v obzir, vse elemente iz katerih smo sestavljeni in polno prežemajo ajurvedski način razmišljanja, opazovala kako ti vplivajo na naša stanja, opazovala pa sem tudi njegov odnos do ljudi…Nikoli več in nikoli prej nisem mogla videti človeka kot ločene enote, katere delimo na organske sisteme, ki so med seboj sicer prepleteni, mi jih pa obravnavamo povsem ločeno. V tem vidim premalo koherentnosti, premalo povezanosti, premalo sovpliva. Pa sem nadaljevala in bolj konkretno začela utirati svojo prvo pot, moje prvo in najbolj “drago” popotovanje. Takoj po povratku domov, sem začela učiti jogo. Prijateljica Urša mi je ponudila njen studio in me v to malo potisnila. To se je sicer zgodilo že nekoliko pred mojim odhodom v indijo in samim tečajem. Znanja z lastne prakse sem imela od prej že veliko, samozavest učiti in predajati znanje pa sem pridobila po že skoraj štirih letih poučevala pilates, pred tem pa sem poučevala neko vrsto gibanja z nosečnicami. 

Nadaljevala sem tudi s študijem medicine. Sicer nikoli popolnoma prepričana, da ga bom zares končala. Moja odločitev je trdno stala s tem, da dokler mi ne bo onemogočal poglabljanja v moje druge velike interese in izvajanje le teh, ga nadaljujem. Konec je bil težak, saj sem že globoko zakorakala v poučevanje in razikovanje drugih področij bolj holističnih in celostnih pristopov raziskovanja človeka in na področju medicine sem si sebe le še težko predstavljala. Pa sem na koncu vse skupaj zaključila ampak še nekaj let delovala le na področju joge, ajurvede. Izvajala sem dnevne, vikend in tedenske retreate, različne delavnice delavnice…  Nekaj pa me je cel čas božalo iz ozadja. Ta stara odločitev in želja – postati psihiatrinja, raziskovati globine duše. Zanosila sem in nekaj mi je govorilo, da je pravi čas. Vse potrebne papirje sem odnesla na Zdravniško zbornico in se prijavila na specializacijo psihiatrije. Hkrati pa sem se vpisala na študij integrativne psihoterapije na IPSI. Tekom porodniške sem imela dovolj časa, da sem vse dobro premislila in odločila sem se nadaljevati svojo ”medicinsko pot”. 

Uhhh začetki so bili težki. Težak star sistem, vse rigidno in hladno, jaz s svojo skisano po-porodniško glavo in slabimi socialnimi veščinami v tekmovalnem svetu, ker sestrstvo in mehkoba nimata nobenega prostora. Pa sem ostala. Dala priložnost psihiatriji, da mi pokaže. Dala priložnost sistemu, da me “nauči”. Predvsem pa možnost sebi, da se odprem starim idejam in željam ter vidim kako žive so, kam me peljejo. Težko sem ostala v sistemu polnem hladnih, temnih ljudi, kjer resnica in direktnost nimata svojega mesta, kjer vlada pasivna agresija in zahrbnost. Kjer je stik s pacientom oddaljen in kjer ljubezen nima prostora cveteti. Pa sem ostajala, opazovala vsa ta stanja, ljudi, se učila kako pasati mednje in hkrati zadržati svoj svet. Od začetka pa je bila z mano ideja, da je vredno poizkusiti. Želela bi si v ta sistem vnesti kaj nove svežine, a vedno znova sem imela občutek, da tam tega prostora ni. Danes ugotavljam, da je ta ideja morda prenaivna? Morda celo otroška? Imela sem občutek, da se moja dobronamernost in svetloba v vsej tej temi izgubita, ostajam sama in hladno mi je. Bili so trenutki, ko sem se umaknila, da bom začutila kaj je tista moja prava pot. Uživala sem v svojem drugem delu, odprla sem svoj studio, svoj prostor za ustvarjanje, kjer vse žari! Študij psihoterapije mi je nadvse interesanten in moj je, čutim ga. Čutim te ljudi, ki mi znanje predajajo s prekrižanimi nogami in človeško enakostjo. Cel čas vem kaj je moja srčna pot, AMPAK kaj pa ta moja druga pot? Ta pot po kateri hodim že tako dolgo, tako veliko sem je že prehodila, težka je bila in še danes je težka. Kako spustiti del, ki me gradi v večji meri kot sem to sama kadarkoli prej vedela? Dokler nisem bila na točki, kjer sem resno začela razmišljati, da bom medicino/psihiatrijo zapustila, nisem čutila v kakšni meri me te stare ideje te predstave biti psihiatrinja – enkrat, nekoč – zaznamujejo. Kakšen velik del lastne identifikacije se skriva v tem? S temi občutki, je prišel sram. Sram, da se jaz, Nina, indentificiram s poklicem in statusom zdravnika. Nikoli nisem bila zavedna v kakšni meri je to prisotno. Nikoli prej nisem imela tega občutka, da je to v ospredju. In s temi občutki je prišla tesnoba, prišel je strah, prišla je nejasnost. Katera je moja resnična pot in katera je pot, katero izbira moj um? Težko mi je bilo. Cela moja bit je cel čas vedela katera je moja pot. Tekom specializacije, čeprav ni trajala več kot dve leti, je moje telo cel čas zelo dobro komuniciralo z menoj vsa stanja neugodja. Ker moj um in moja motivacija, zaradi vzorcev v družini zmore veliko več kot pa telo in moja nežna duša, mi je telo veš čas sporočalo, da se v tem okolju ne počuti dobro. Prvič v življenju sem izkusila kaj pomeni biti zaprt, moj imunski sistem se je tako oslabil, da sem se nalezla vsakega virusa, herpes je bil stalnica, dobila sem celo palpitacije (izredne srčne utripe). Za kar sem sicer kasneje izvedela, da je stalnica med zdravniki na poti specializacije. Kaaaj? Pa pravijo, en beta blocker pa se vse uredi. 

Jaz sem vedela, da ne morem in nočem na ta način hoditi po svoji poti. Jaz in celotno moje telo se ne počuti dobro, nekoliko sem se morala postavit na distanco in videti vse z nove, bolj oddaljene perspektive. Na dopustu so se palpitacije umirile, dobila sem dovolj informacij o tem, kako se v resnici počutim. O tem, v kakšen prostor se hočem umestiti. Čutila sem, da bi rada prekinila s to potjo, saj ni več moja. Ampak nekaj na tej odločitvi je bilo izredno težkega. Prihajanje so močne misli, da je to le del procesa in poti. Ta je težka in na meni je, da jo prehodim in premagam. Vedno sem si želela tega cilja. Ampak ali sem si ga res? Ali nisem na poti spoznala, da si želim zdraviti vzročnost, biti s pacientom v tesnem odnosu in ponuditi resnično zdravljenje ter polno oporo? Želela bi si ponuditi celostni pristop, potapljanje in raziskovanje vseh globin. Tukaj nisem čutila, da ta prostor obstaja. Ampak del mene te poti ni mogel izpustiti… Začutila sem, da je en velik del mene, ki se s tem poklicem, s to idejo identificira, morda celo hrani. Ohhh spoznati ta del, je bilo boleče. Čutila sem sram. Sram, da mi ta poklic, ta pot, ta varnost, ta stara ideja in na koncu verjetno tudi status, če se izrazim iskreno. Pomeni toliko, da sem ob misli, da to pot pustim za seboj občutila tesnobo. Dušeč občutek, kateri mi je preprečil, da bi poslušala sebe, svoje telo in vse kar čutim. Začutila sem, da bom ob tem potrebovala pomoč. Čim bolj odprto in z čim večimi ljudmi okrog sebe sem delila kaj se mi dogaja, kako trenutno doživljam svojo situacijo. Med drugim sem se intenzivno podala na raziskovanje teh delov tudi v osebni psihoterapiji. S terapevtko sva našli paralele s tem, kje se počutim varno, v kakšnih situacijah se počutim domače… Življenje in moja življenjska pot sta me naučila, da je vedno malo težko, da se je treba borit, da mehko ni domače, da tam kjer je samo ljubezen in sprejemanje nisem varna. Človek morda sicer vse to v sebi že ve, ampak ko se nahaja znotraj teh občutenj in spoznanj, boli. Boli, slišiš se na drugačen način. Odločila sem se in to verjetno prvič v življenju, da si dam prostor. Četudi sem spoznala in že uvidela kaj je tisto pravo, kar moram storiti. Vendar tega zares ne rabim storiti jutri. Lahko si pustim mehak prehod, lahko si dovolim in si vzamem čas, da se ostale stvari toliko postavijo na svoje mesto, da bom ob končni odločitvi sproščena in varna. Vse to, je bilo zelo novo zame. Nikoli prej si nisem dala toliko prostora, da sem kljub vedenju, še vztrajala v situaciji zavoljo varnosti in sprejemanja lastnega procesa, ki rabi svoj čas. Jaz sem rabila čas. Na tej točki sem se odločila oditi na posvet k mentorici psihiatrinji, katero izredno cenim. Cenim njeno odprtost, njene načine dela, predvsem pa njeno rahločutnost, pozornost in na koncu naklonjenost katero čutim. Dr. Rus Makovec mi je v pozornem pogovoru znala prisluhniti, mi svetovala naj si dam priložnost raziskati še drug del psihiatrije. Del, ki je bolj terapevtski, počasnejši, kjer se več uporabljajo mehkejše veščine,… Del, kateri je v programu kroženja in učenja še pred mano. Hkrati pa me je podprla, naj izberem kakor čutim. Pogovor z mentorico, mi je pomagal odpreti oči in videti še druge dele specializacije in poti, katerih s svojega položaja v samem trenutku nisem uspela. Vendar moja odločitev je po občutku že prevesila na drugo stran. V sebi sem vedela, da bom čez nekaj mesecev, ko se vse postavi na svoje mesto. Ko moj globok proces žalovanja in proces občutenja te izgube, ter vsi odtenki tesnobe minejo. Da bo takrat čas, da začnem izpolnjevat in hodit po poti, katera je samo in izključno moja. Brez starih idej, brez predstav, kaj bi mora biti, kar sem si nekoč zadala, da bom, brez ideje, ki je krepila moj ego…

Tako sem še ranjena, povsem ranljiva, sprejemajoča vseh svojih delov ostajala v kontaktu s čutenjem vsega kar je prihajalo. Vseh strahov, vseh rušečih se predstav in znotraj tega obdobja spoznala, da v meni raste novo bitje. Izvedela sem, da je med vsem tem, življenje izbralo mojo novo pot. Izbralo je, da postanem mama še enemu prečudovitem bitjecu, ki bo konec zime v mehkem, čutečem znamenju ribe uzrlo ta svet <3 In vse drugo je postalo manj pomembno, vse ostale odločitve so dobile drugačen fokus… Tako ostajam v stiku z vsem dogajanjem v sebi, z vsem kar ostajo odprto in dajem času ter sebi prostor. Dajem si čas in mehkobo, da mi novi procesi, nove vloge, porod ter novo življenje pokaže kaj je zame tisto pravo. Prepričana sem, da bom v trenutku, ko se bom polno vračala nazaj v delovno, v ustvarjalno vlogo, v vlogo terapevtke ali karkoli že to bo v tistem trenutku prihodnosti vedela. Vedela bom, kaj je moja pot in kje si želim stati.