Stili navezanosti v odraslosti

Poznamo stil varne navezanosti, anksiozno/ambivalenten stil, dezorganiziran in izogibajoč stil navezanosti, katerega delimo še na dva.

Naši možgani delujejo kot samoregulacijski sistem, ki se razvija v kontekstu odnosa z drugo osebo. Primarni skrbnik (kasneje v besedilu – mati), tako deluje kot zunanji psiho-biološki regulator dojenčkovega živčnega sistema, ki je odvisen od odnosne izkušnje. Od rojstva naprej mati igra bistveno vlogo pri reguliranju dojenčkovih psihobioloških stanj (Schore 1994, 2003, v Žvelc 2011). Tako je Bowlby (1969) predpostavil, da je otrokova potreba po navezanosti osnovna človeška potreba, ki dojenčka tudi motivira, da išče bližino skrbnikov (v Žvelc in Žvelc 2021). Te zgodnje interakcije z materjo v otroštvu ponotranjimo in tako postanejo del našega notranjega psihičnega sveta (Žvelc, 2011). Od teh zgodnjih začetkov gradimo notranji delovni model (skript), ki nam daje občutek ”kako sprejemljivi ali nesprejemljivi smo, v očeh navezanih figur” (Bowlby 1973, v Erskine 2015). Delovni model navezanosti se oblikuje v zgodnjem otroštvu, kasneje pa vanj vključujemo nove informacije. Kadar se določene izkušnje ne skladajo z našimi modeli, je funkcionalno, da delovni model prilagodimo. Torej pomembno je, kako sprejemamo nove izkušnje oziroma informacije. Obstajata dva načina: fleksibilen in nefleksibilen. Za prvega je značilno, da nove izkušnje, četudi niso v skladu z že oblikovanim modelom, lahko sprejmemo in s tem star model spremenimo – značilno za stil varne navezanosti. Za nefleksibilen način pa je značilno, da se star model ohranjamo. Tak človek nove informacije sprejema selektivno; če ne ustrezajo znanemu, jih ignorira. Gre za bolj zaprt, nefleksibilen model predstav osebi in drugih – značilno za negotov stil navezanosti (anksiozen, izogibajoč in dezorganiziran stil) (Žvelc, 2011).

Za ustrezen čustven razvoj otroka oziroma dojenčka je najpomembnejše vzajemno uglaševanje in obrazno zrcaljenje . Mati pri tem skuša okrepiti dojenčkova pozitivna čustvena stanja in obenem zmanjšati možnost za negativna. (Erskine, 2015,). V obdobju med 10. in 12. mesecem pride do velikih sprememb v dozorevanju prefrontalnega korteksa, kjer je sedež kompleksnih samoregulacijskih strukturnih sistemov. Ti sistemi niso razviti ob rojstvu, ampak se oblikujejo po rojstvu na podlagi socialnih stikov. A. Schore tako trdi, da na postnatalno rast možganov pomembno vpliva medosebni odnos med otrokom in materjo, izkušnja navezanosti in transakcije obraz-obraz. Te izkušnje se neposredno vtisnejo v strukturo, v povezave nevronskih omrežij sistema (2003, v Žvelc 2011). Konec prvega leta se tako iz skupka implicitnih spominov, zaključkov, vzbujenih afektov in nezavednih procesov, nastalih kot odziv na ponavljajoče se interakcije med otrokom in materjo oblikujejo notranji delovni modeli navezanosti, na podlagi katerih otrok tvori pričakovanja, oblikuje afekte in svojo perspektivo o tem, kaj odnos oziroma navezanost je (Howell, 2005, v Erskine 2015). Vzorci navezanosti so sestavljeni iz nezavednih subsimbolnih procesnih oblik spomina, ki temeljijo na zgodnjih samo-zaščitniških fizioloških in afektnih reakcijah (Bowlby, 1988, v Erskine 2015) ter na izraznosti čustev na materinem obrazu. Konec prvega leta lahko otrok ob odsotnosti matere dostopa do teh shem in oceni medosebno situacijo. Omogočajo pa mu tudi čustveno regulacijo. ( Žvelc, 2011) Dokler otrok ni sposoben lastne regulacije čustev mu pri tem pomaga mati. Ta z ustrezno regulacijo omogoči, da je otrokov avtonomni sistem optimalno vzburjen. Pri čemer se ohranja ravnovesje med stimulacijo simpatičnega in parasimpatičnega živčevja. Optimalna vzburjenja avtonomnega živčevja so povezana z občutkom varnosti in podpirajo občutke in čustva varne vključenosti ter povezanosti. Medtem ko Preveč ali premalo vzburjenja vodi v negativna čustva in motnje pozornosti. Ob neustrezni uglašenosti starša na otroka lahko pride do razvoja negotove navezanosti (Žvelc, 2011). Erskine je po izkušnjah s klienti v terapiji ugotovil, da tisti, ki so doživeli akutno ali kumulativno travmo, so lahko določene spomine, fantazije, občutke in fizične reakcije represirali ( o tem je govoril že Ian Auttie (1935) in ločeval represijo od potlačitve). Saj ti lahko prikličejo v zavest izkušnje odnosov, v katerih fizične in ostale odnosne potrebe večkrat niso bile izpolnjene ali prepoznane in tako izzvani afekt ni moral biti integriran, saj je prišlo do napake v uglaševanju pomembne odrasle osebe (2015).

Tako danes lahko po različnih avtorjih povzamemo različne tipe ali stile navezanosti v odraslosti. Poznamo stil varne navezanosti, anksiozno/ambivalenten ali preokupiran stil, dezorganiziran in izogibajoč stil navezanosti, katerega delimo na plašljivo-izogibajoč ter odklonilno-izogibajoč.

Ocenjeno po različnih raziskavah, naj bi bila večina ljudi varno navezanih, do česar pride kadar je pomemben odrasel uglašen, emocionalno odziven, konsistenten, zanesljiv in odziven na potrebe otroka ter na voljo zanj. Ti posamezniki se brez težav čustveno zbližajo z drugimi, se nanje zanesejo, v odnosih se počutijo varne in se ne bojijo biti zapuščeni. Z drugimi so lahko povezani in hkrati v stiku s svojo individualnostjo. Imajo dobro samorefleksijo, poznajo tako dobre kot slabe dele sebe, njihova predstava o sebi je uravnotežena, kompleksna. Imajo realistične cilje, s problemi se spoprijemajo fleksibilno, se uspešno prilagajajo novim izkušnjam in ljudem. Dobro se počutijo v intimi, lahko zaupajo in konflikte rešujejo konstruktivno, so bolj vedri in vešči v socialnih situacijah kot posamezniki z drugimi stili navezanosti. Doživljanje in izražanje jeze, je bolj konstruktivno in situaciji primerno.

Ljudje, ki imajo preokupiran stil navezanosti, so v zgodnjem odraščaju izkusili pomembne odrasle kot nekonsistentne v svoji čustveni odzivnosti in nepredvidljive. Mati se ni ustrezno uglaševala nanje, lahko da je bila uspešna pri vzbujanju pozitivnih čustvenih stanj, ampak neuspešna pri postavljanju mej. Tako je otrok zaradi materine labilnosti negotov in neprepričan v njen odziv. Odrasli preokupiranega stila navezanosti, težijo k stikom z drugimi in se brez stikov ne počutijo dobro. Zanje je značilno zlivanje z drugo osebo – sebe težko prepoznavajo kot individualno ločene v odnosu. Značilna je tudi separacijska anksioznost. V odnosu so pogosto zaskrbljeni, samopožrtvovalni ter ljubezen čutijo intenzivno. Sebe vidijo negativno in druge idealizirajo. Značilna je tudi slabša diferenciacija in integracija predstav o sebi (Mikulincer, 1995). Pogosto ne morajo kontrolirati svoje jeze, v stiski iščejo oporo pri svojih partnerjih, izražanje jeze pa dostikrat izzove tudi strah pred izgubo, kar velikokrat vodi v potlačevanje.

Osebe z dezorganiziranim oz. nerazrešenim tipom navezanosti, razkrivajo globoko prihološko dezorientacijo, povzročeno z nerazrešeno travmo in zlorabo. Velikokrat so to tudi otroci prestrašenih, disociiranih, dezorganiziranih ali psihotičnih staršev. Tako otrok v njihovem vedenju težko najde smisel in red. Pri teh posameznikih gre za značilno izgubo reparativnega kontakta. Na odziv relacijske prekintive, doživjanje strahu in groze se majhen otrok odzove z mehanizom odmika, kadar pa ta ni mogoč ‘zamrzne’ v transu podobno stanje tišine, kar je lahko začetek fenomena disociacije. Ob repetitivni uporabi omenjeni mehanizmi lahko postanejo fiksirani in vodijo do dezorganiziranega občutka sebe. Tako ti odrasli lahko pod vplivom stresa disociirajo in fragmentirajo v različne osebnosti oz. stanja alter ega. Vsak izmed teh stanj, pa lahko nakazuje različne stile navezanosti (ambivalentno, izogibajočo – razloženo kasneje). Pri tem stilu navezanosti pogosto pride tudi do fizičnih napetosti, intenzivnega nemira ali telesnih bolečin, s katerimi posamezniki prekrijejo težke emocionalne spomine. Velja pa tudi za pomemben faktor razvoja disociacijskih motenj (Putinam, 1992, v Erskine 2015).

Za osebe z izogibajočim stilom navezanosti je značilno, da težko zaupajo, jim je bližina neprijetna, se bojijo intimnosti, so v odnosih distancirani in osamljeni. Zanje je značilna nefunkcionalna jeza, so bolj sovražni, najbolj jih vznemiri, ko potrebujejo druge ali drugi njih, ker se proti temu borijo – gre za kontrolni mehanizen s katerim postavljajo emocionalno distanco v odnosih. Po Bartholomew in Horowitz (1991) delimo izogibajoč stil na dva: plašljivi in odklonilni. Plašljivo-izogibajoči stil razvijejo osebe, ki so jih starši zavračali in so zaključili, da ljudje niso vredni zaupanja. So prepričani, da so drugi neskrbni, sami pa nevredni zaupanja in ljubezni. Želijo si intimnosti. Željijo si biti bolj odprti in zaupljivi, a jih je strah zavrnitve. Socialnim situacijam se raje izogibajo, da ob njih ne bi bili prizadeti. So zelo ranljivi, čustveno manj izrazni in manjka jim samozaupanja. So čustveno odvisni, zelo ljubosumni, težko se spustijo v partnerska razmerja. Tudi tu je značilna separacijska anksioznost.

Odklonilno-izogibajoč stil navezanosti razvijejo osebe katerih starši so bili hladni, čustveno večinoma nedostopni, premalo občutljivi na otrokova čustva in potrebe. Spodbujajo aktivnosti, ki nimajo povezave z intimnimi odnosi. Tako se ti posamezniki dobro počutijo brez tesnih odnosov, se jim izogibajo in se tako zaščitijo pred razočaranjem. S tem pa ohranijo neranljivost in samozadostnost. Primankuje jim introspekcije, poudarjajo pomen svobode, neodvisnosti in dosežkov. Usmerjajo se na neosebne aspekte življenja. Prijateljsta gradijo bolj na podlagi skupnih interesov, kot na podlagi čustvene bližine. V partnerstvu je značilno pomankanje intime, bližine, majhno samorazkrivanje, majhna čustvena izraznost ali celo represija čustev. ( Erskine 2015, Žvelc 2011, v Žvelc in Žvelc 2021).

Naj na kratko, s stališča omenjene psihološke teorije, opišem zgodbo svoje klientke Ane. Ana na zgodnje otroštvo nima veliko spominov. Spomni se le nekaterih dogodkov, ki jih najverjetneje povezujejo z dogodki ujetimi na družinski kameri. Katere je imela možnost večkrat podoživet in obudit. Po besedah staršev, je bila Ana izredno priden otrok. Mama ji še danes rada pove: “ Takih bi lahko imela deset, saj si bila tako pridna, kot da te ni bilo”. Kot najstnica je Ana postala uporniška in samosvoja, ampak še vedno je predstavljala podobo pridne punčke. V zgodnjih dvajsetih sem je začela zanimati za duhovni svet, se začela zanimati za znanja in vede vzhodnega sveta, saj jo je zelo privlačil spiritualizem in mistika. Kmalu se je začela ukvarjati z jogo in meditacijo ter spoznala tehnike, katere so jo priučile regulacije čustev, jo pomirjale in polnile. V življenju je zamenjala veliko različnih skupin ljudi in kar precejšnje število partnerjev. Našla je skupino ljudi s podobno miselnostjo in interesi, ter se z njimi lahko na ta način bolj povezala. Ana pa je z ljudmi vedno čutila distanco, kljub temu, da si je vedno želela biti bolj odprta in topla. Kot je lepo opisal Žvelc distanciranost ljudi z izogibajočim tipom navezanosti je način, da obranijo krhek občutek sebe pred potencialno nevarnostjo s strani drugih ( Žvelc, 2011). Sicer Ana ni nikoli občutila, da je zares osamljena, žalostna, v skupini ljudi je bila vedno videna kot močna, samostojna, neodvisna ženska. To ji je prijalo. Dokler ni začela opažati, da ne zmore vsega sama. Želela si je polnejših odnosov, bolj pristnega stika in čutila, da v njej vlada dualnost. En del nje je nosil globoko bolečino ter žalost in si tega ni upala uvideti.

Začela je s psihoterapijo z menoj in skozi terapevtski odnos sva raziskovali njene represirane izkušnje. Anina starša se nanjo nista znala pravilno uglaševati. Iz očetove strani je šlo za čustveno distanco, hladnost, strogost in nepovezanost. Poleg tega ga je videla kot lik, kateri jo je včasih celo zastraševal. Na drugi strani pa je Anina mati, s katero sta si veliko bliže. Nikoli pa ni čutila, da bi se ob njej lahko čustveno odprla in delila svoje čutenje. Ana je svojo mati opisovala kot zelo nežno, čustveno rahlo labilno in panično. Z njene strani je kot otrok dobivala občutek, da ne zmore sama. Ob njej je čutila, da so se vloge obrnile. Zelo je bila pazljiva, da bo z mamo vse dobro. Raje se je naprimer odločila, da ne bo z njo delila svoje prizadetosti ali bolečine, da je ne bo s tem ranila. Anina mama je velikokrat od hčere je pričakovala, da jo bo pomirila in potrebovala je Anino bližino, da je osmislila sebe.

Iz psiholoških vidikov gledano, je šlo za zlivanje, za odnos ki bi ga lahko imenovali celo požrtje. Oba starša sta bila premalo občutljiva za Anina čustva in potrebe. Tako je Ana zgradila umik, disociacijo v lasten svet. Tam sem se počutila dobro, ker ni nič čutila in ni bilo prisotnih misli. Skupaj s klientko sva te prostore kasneje imenovali, prostor nič.

Največ težav pa Ana je imela z razcepljenostjo, z že zgoraj omenjenim občutkom dualnosti. Težko je sledila svojemu notranjemu boju ” Kaj je prav. Je prav kar čuti ali kar ji govori um?” Ta obrambni mehanizem močnega razuma, kot sva kasneje na terapiji prepoznavali, je večinoma zasenčil Anino čutenje. S čutenjem se je zaradi izkušenj v otroštvu že tako s težavo povezala. Poleg tega je Ana čutila, da njeni različni deli niso integrirani v celoto. Ni mogla sprejeti dela nje, ki je rabil bližino. Anin otroški del je pogrešal fizičen kontakt, intimo in ranljivost. Kar je bilo v popolnem nasprotju s prepričanjem, da nikogar ne rabi, da sem samozadostna in močna. Prepričana je bila, da lahko vse stori sama in odnosov zares ne potrebuje. Tu jo lahko primerjam z ljudmi z izogibajočim stilom navezanosti, kateri v izogib negotovosti raje ne sprejmejo negativnih značilnosti sebe in tako nimajo dobro razvite sposobnosti za integracijo različnih delov sebe, zmanjšujejo pomen dogodkov, ki povzročajo neprijetne občutke in tako raje supresirajo emocije in misli (Žvelc 2011).

Vedno gre za preplet različnih tipov navezanosti, glede na različne pomembne odrasle, ki so pripomogli k oblikovanju našega delovnega modela navezanosti. Za lažje ‘določanje’ stila navezanosti, je meni zelo blizu teorija Mary Main (Main, 1991, v Žvelc, 2011). Ta je s sodelavci razvila intervju, za določevanje navezanosti v odraslosti, pri kateri govorimo o stanju uma glede na navezanost. Tako bi lahko povzela, da je šlo pri Ani za prevladujoče izogibajoče – odklonilno stanje uma pri odnosu z drugimi. Vzorci navezanosti pa se lahko tekom življenja spremenijo (Chopik idr., 2019) in nov, sprejemajoč, uglašen ter varen odnos s terapevtom, lahko pripelje do razvoja varne navezanosti (Wallin, 2007, v Žvelc in Žvelc, 2021). Tako lahko danes tudi za Ano, po nekaj letnem odnosu z menoj (kot njeno terapevtko), njeni novi izkušnji intimnega odnosa z njej najdražjo prijateljico in varnem ter podpornem odnosom s partnerjem, govorimo o “prisluženem varno-navezanem statusu” (Žvelc in Žvelc, 2021). Še vedno pa se tudi Ani v določenih situacijah obudijo samozaščitni mehanizmi. Na primer, namesto z ranljivostjo se prvotno poveže z jezo. Še vedno je njen primaren odziv na čustveno bolečino želja po umiku. Pogosto ji je še vedno težko prositi za pomoč. Ana poroča, da ob kontaktu s starši lahko še vedno začuti posledice aktivacije dorzalnega vagusa. Pa tudi očetova internalizirana strogost in rigidnost ji ni tuja. Vendar navaja, da danes lahko vse to sprejema, sočutno opazuje in toplo objema.

VIRI:

Bartholomew, K. in Horovitz, L.M. (1991). Attachment style among young adults: A test for a four-category model. Journal of Personality and Social Psychology, 61 (2), 2226-244.

Bowlby, J. (1969). Attachment and loss: Vol. 1. Attachment. London: Penguin Books.

Bowlby, J. (1973). Separation: Anxiety and Anger. Volume II od Attachment and Loss. Basic Books.

Bowlby, J. (1988b). A Secure Base. New York: Basic Books.
Chopik, W.J., Edelstein, R.S., in Grimm, K. J. (2019). Longitudinal changes in attachment

orientation over a 59-year period. Journal of Personality and Social Psychology, 116(4),

598-611. https://doi.org/10.1037/pspp0000167
Erskine, R. G. (2015). Relational patterns, therapeutic presence: Concepts and practice of integrative psychotherapy. Karnac Books.
Howell, E.F. (2005). The Dissociative Mind. Analytic Press.
Mikulincer, M. (1995). Attachment Style and the Mental Representation of the Self. Journal

of Personality and Social Psychology, 69,6, 1203- 1215.
Putinam, F. W. (1992). Discussion: Are alter personalities fragments or figments?

Psychoanalytic Inquiry, 12, 95-111.
Schore, A. N. (1994). Affect regulation and the origin of the self: Hillsdale, Lawrence

Erlbaum Associates.
Schore, A. N. (2003). Affect disregulation & disorderf of the self. W.W. Norton & Company. Suttie, I. (1935). The Origns of Love and Hate. Free Association, 1988.
Wallin, D.J. (2007). Attachment in psychotheraphy. Guilford Press.
Žvelc, G. (2011). Razvojne teorije v psihoterapiji: Integrativni model medosebnih odnosov.

Založba IPSA.
Žvelc, G. in Žvelc, M. (2021). Integrative Psychotherapy: A Mindfulness- and

Compassion-Oriented Approach. Routledge.